Zemeljski plin je energent, katerega uporaba zelo hitro narašča, ker je med fosilnimi gorivi energetsko najučinkovitejši in ekološko daleč najprimernejši.
Zemeljski plin je nastal pred mnogo milijoni let. Flora in favna, ki so jo kamnite gmote pokopale v morja in jezera, se je zaradi velikega pritiska in silne vročine spremenila v ogljikovodike različnih stanj – v trdne (premogi), tekoče (nafta) in plinaste (zemeljski plin). Po drugi razlagi pa zemeljski plin še vedno nastaja v procesih, ki se odvijajo v velikih globinah v notranjosti zemlje. Bližje površini priteče pri potresih in premikih zemeljskih plasti.
Zemeljski plin je zmes različnih plinov, od katerih je največ metana (tudi do 99 %). V manjših količinah so prisotni še etan, propan, butan, primesi težjih ogljikovodikov, dušik in ogljikov dioksid.
Gorenje zemeljskega plina
Nahaja se tudi do pet in več tisoč metrov pod zemeljsko površino v poroznih zemeljskih plasteh pod nepropustnimi zemeljskimi plastmi. Je pod tlakom tudi višjim od 300 barov, odvisno od globine nahajališča, in ima temperaturo tudi višjo od 180 °C. Najbolj pogosto se nahaja kot plinska blazina nad nafto v naftnih poljih in omogoča pridobivanje surove nafte brez črpanja. Niso pa redka podzemeljska polja zemeljskega plina brez prisotnosti nafte (čista plinska polja).
Zemeljski plin je brez barve in vonja. Za uporabo v široki potrošnji mu iz varnostnih razlogov dodajamo vonj – odorant, zato da ga ljudje lahko zaznamo že v koncentraciji, ki je daleč pod spodnjo mejo eksplozivnosti.
Najpogosteje ga merimo v Sm3 ( standardni kubični meter je količina plina, ki ima pri tlaku 1013,25 mbar in temperaturi 15°C prostornino 1 m3).
Zemeljski plin je lažji od zraka (gostota zraka je 1,293 kg/Sm3, gostota zemeljskega plina pa 0,68 kg/Sm3), zato se v zraku hitro dviga.
Vžge se pri temperaturi od 595 do 630 °C. Vrelišče ima pri -161 °C, zmrzne pa pri -182 °C.
Zemeljski plin, ki ga prodajamo v Sloveniji, ima nazivno kurilnost (“spodnjo kalorično vrednost”) 34,1 MJ/Sm3.
Zemeljski plin gori z značilnim modrim plamenom. Pri zgorevanju se sprošča toplota, nastajata pa ogljikov dioksid in vodna para. V mešanici z zrakom je eksploziven v razmerju 5 do 16% zemeljskega plina v zraku. Močnejše eksplozije so pri koncentracijah bližje spodnje meje.
Transportiramo ga v plinastem stanju po plinovodih ali utekočinjenega s posebnimi ladjami (metanijerami) za utekočinjeni zemeljski plin, redkeje pa v železniškem in avto transportu v toplotno izoliranih cisternah.
Uporabljamo ga za ogrevanje, hlajenje, proizvodnjo toplote v tehnoloških procesih, proizvodnjo elektrike in kot surovino širokega spektra v kemični industriji.
Utekočinjen naftni plin
Pomembno je razlikovati med zemeljskim plinom in utekočinjenim naftnim plinom (UNP, včasih ga imenujemo tudi propan-butan). Utekočinjeni naftni plin nastane pri predelavi surove nafte. Navadno ga hranimo v jeklenkah in priročnih plinohramih. Utekočinjeni naftni plin je težji od zraka, zato moramo prostore, kjer se uporablja, temeljito zračiti, medtem ko je zemeljski plin lažji od zraka in se zato ob morebitnem uhajanju naglo porazgubi.